INTERVJU: Razvoj mikrodokazil v državah OECD
Shizuka Kato in Roza Gyorfi iz Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) sta gostovali na mednarodnem posvetu Oblikovanje sistema kakovosti mikrodokazil, ki ga je 6. novembra 2023 organiziral NAKVIS. Namen posveta s pestro mednarodno in domačo zasedbo strokovnjakov s področja mikrodokazil je bil izmenjava izkušenj in razprava o izzivih, ki se pojavljajo pri uvajanju mikrodokazil in oblikovanju sistemov kakovosti na tem področju. Z gostjama sta se v imenu agencije pogovarjala Nataša Kramar in Gregor Rebernik.
Na začetku vaju prosimo za kratek pregled projekta OECD-EC za izvajanje mikrodokazil, zlasti glavnih ciljev ter pričakovanih koristi in rezultatov tega projekta.
Na splošno je bil namen projekta zagotoviti tehnično pomoč državam članicam EU pri razvoju nacionalnih ukrepov za izvajanje Priporočila Sveta o evropskem pristopu k mikrodokazilom za vseživljenjsko učenje in zaposljivost. Glavna cilja sta bila dva. Prvič, krepitev baze dokazov o sedanjem in kratkoročnem potencialu mikrodokazil in s tem povezanih izzivov, ter drugič, opis praktičnih pristopov in ukrepov, ki jih lahko države članice EU sprejmejo za uresničitev tega potenciala in reševanje izzivov.
Če torej govorimo o koristih za posamezne sodelujoče države, kot je Slovenija, ji je sodelovanje v projektu omogočilo, da je prejela prilagojene analize in nasvete, ki temeljijo na mednarodnem strokovnem znanju OECD, spodbujanju nacionalnih in mednarodnih razprav, sodelovanju pri medsebojnem učenju ter širši podpori pri vključevanju nacionalnih in mednarodnih deležnikov. V nekaterih državah smo svetovali tudi pri pripravi nacionalnih ukrepov, v Sloveniji pa so bili ti že precej dobro razviti. Tako smo ponudili več podpore in nasvetov pri tem, kako učinkovito izvajati načrtovane pobude ter kako prepoznati in odpraviti morebitne pasti.
Ko govorimo o glavnih koristih za širšo skupnost OECD, bi radi omenili ustvarjanje mednarodne baze znanja o mikrodokazilih, njihovi učinkovitosti in skupnih izzivih. Organizirali smo tudi dogodke, da bi olajšali mednarodno vzajemno učenje in s tem ugotovili najboljše prakse v državah članicah. Pričakovati je bilo, da bodo države OECD s tem postale bolje opremljene za odzivanje na splošne politične izzive, na katere se na splošno nanašajo mikrodokazila, predvsem na digitalni in zeleni prehod.
Projekt je dal šest ključnih rezultatov. Marca 2023 je bil objavljen kratek priročnik Mikrodokazila za vseživljenjsko učenje in zaposljivost: uporaba in možnosti, ki mu je sledila spletna mednarodna delavnica za izmenjavo znanja. V štirih državah, ki so sodelovale v projektu, in sicer na Finskem, Slovaškem, v Sloveniji in Španiji, je bilo nato organiziranih več nacionalnih delavnic za deležnike. Trenutno (v času tega intervjuja) se osredotočamo na serijo povzetkov v dveh delih[1]: prvi del je o evropskih in mednarodnih trendih na splošno, drugi pa se posveča študijam primerov štirih sodelujočih držav. Prvi dokument vključuje tudi orodje za samoocenjevanje, ki ga lahko države uporabijo za lažje izvajanje politike mikrodokazil. Zadnji rezultat bo spletni seminar v začetku leta 2024.
Katera so pri tem ključna spoznanja in izzivi, ki bi bili lahko pomembni za slovenski pristop k mikrodokazilom?
Najprej bi se radi posvetili opredelitvi mikrodokazil, saj je skupno razumevanje temeljnega pomena. OECD navaja široko opredelitev s tremi ključnimi značilnostmi. V primerjavi s tradicionalnimi študijskimi programi so mikrodokazila manjša po obsegu, ožje usmerjena v smislu veščin ali študijskih tem in bolj prilagodljiva pri izvajanju. Običajno se obravnavajo kot orodje, ki dopolnjuje običajne oblike izobraževanja in usposabljanja in vodi do samostojnih kvalifikacij ali pa je vključeno v širše učne poti, ki lahko pomagajo pri napredovanju v izobraževanju, zaposlovanju in izboljšanju plač ali osebni rasti. Tako široka opredelitev omogoča vključitev že obstoječih krajših programov pod okrilje mikrodokazil. Pri obravnavi obsega ugotavljamo, da imajo različni nacionalni sistemi različne zgornje in spodnje meje kreditnih točk (ECTS), od 1 ECTS kot najnižje do 60 ECTS kot najvišje. Ko govorimo konkretno o Sloveniji, se zdi, da je razvoj nacionalne opredelitve ena od vaših glavnih težav.
V zvezi z razvojem smo v državah OECD in G20 opredelili dve vrsti ponudb mikrodokazil: samostojne ponudbe, pri katerih visokošolski zavodi sami ponujajo mikrodokazila, in ponudbe v partnerstvih z drugimi deležniki. Številni tradicionalni krajši programi temeljijo na obstoječi ponudbi in so lahko rezultat razčlenitve (ang. unbundling) študijskih programov. V tem projektu smo se bolj osredotočili na primere, ko se krajši programi ponujajo v partnerstvu z delodajalci ali drugimi deležniki, kar je po našem mnenju bolj relevantno tudi za Slovenijo.
Torej OECD ne namerava pripraviti nadaljnjih smernic glede konkretnejše strukture mikrodokazil, temveč to pristojnost prepušča državam samim?
Ne smemo pozabiti, da je nacionalni okvir vedno zelo poseben. Kar deluje na Portugalskem, ne deluje nujno v Sloveniji, in kar deluje v Sloveniji, morda ne bo delovalo v Italiji. Različni konteksti, zakonodajne tradicije in podobno se razlikujejo, zato OECD ne namerava pripraviti dokončnih smernic. Vendar je eden od omenjenih izsledkov našega projekta nabor kazalnikov, ki bo del končnega dokumenta in bo služil kot orodje za samoocenjevanje za oblikovalce politik v različnih državah. Oblikovalcem politik naj bi pomagal celostno razmisliti o vseh izzivih, povezanih z razvojem delujočega nacionalnega ekosistema mikrodokazil, vključno z opredelitvijo optimalnih predpisov in smernic ter zagotovitvijo, da imajo vsi zadevni deležniki jasno predstavo o konceptu in ciljih.
Na tej stopnji nekatere države razvijajo pravno nezavezujoče smernice (na primer Avstralija, kanadska provinca Britanska Kolumbija, Malezija in Nova Zelandija), druge pa gredo še dlje in sprejemajo zakonodajne spremembe (na primer Španija). Mogoče je, da bo še več držav sprejelo zakonodajne spremembe, ko bodo njihovi poskusi z mikrodokazili dozoreli. Imamo pa tudi države, v katerih vlada podpira skupna prizadevanja ponudnikov za standardizacijo zasnove mikrodokazil. To je bila osnova za oblikovanje nacionalnega okvira, ki se bo pozneje morda zrcalil v zakonodaji, vendar se je začel kot okvir, dogovorjen med ponudniki (na primer na Irskem in Nizozemskem).
Še ena ugotovitev v zvezi z obsegom mikrodokazil je bila, da so krajši programi na splošno lahko koristni za hitro odpravljanje manjših pomanjkljivosti v veščinah. Vendar se zdi, da so daljši programi uspešnejši pri pomoči odraslim pri večjih kariernih spremembah ali preusmeritvi njihove poklicne poti. Nacionalne opredelitve mikrodokazil so običajno določene tako, da ustrezajo obema vrstama programov. V državah, ki si prizadevajo za strožjo opredelitev, je razlog za to pogosto razlikovanje med mikrodokazili in že obstoječimi krajšimi izobraževalnimi programi. V Sloveniji na primer že obstajajo študijski programi za izpopolnjevanje. V Španiji nedavni kraljevi odlok razlikuje med mikrodokazili in že obstoječimi programi, ki ne prinašajo diplome. Vprašanje za Slovenijo je, kako umestiti mikrodokazila v razmerju do obstoječih kratkih programov, za katere se zdi, da so precej uveljavljeni in specifični za določene namene, kot je izobraževanje učiteljev ali podpora določenim poklicem.
Tretja ugotovitev je, da številne nedavne pobude v različnih državah poudarjajo ustreznost za industrijo in možnost skladanja (ang. stackability). Nekatere države se odločajo za strožji usmerjevalni pristop, medtem ko druge poudarjajo svetovalno vlogo. V nekaterih državah je na primer akreditacija odvisna od sodelovanja ali potrditve delodajalcev ali industrijskih partnerjev, v drugih pa je lahko mehanizem financiranja vezan na potrditev s strani industrijskih partnerjev.
Zanimivo se nam zdi, da različne države razvijajo različne opredelitve za mikrodokazila, še bolj zanimivo pa je, da so pobudo za razvoj teh opredelitev prevzeli različni deležniki. Katera je po vajinem mnenju ustrezna institucija, ki bi morala, recimo, prevzeti vodilno vlogo na tem področju? Je to ministrstvo? Opazili smo, da so v enem primeru opredelitev pripravile univerze, v drugem pa nacionalna agencija za zagotavljanje kakovosti. Kaj menita o tem?
OECD ne more z gotovostjo trditi, kdo bi moral prevzeti vodilno vlogo, saj želimo spoštovati nacionalni okvir in omogočiti državi, da se odloči za najboljši pristop. Ne želimo reči, da obstaja en sam pristop, vendar, kot ste omenili, v nekaterih državah ta postopek vodi agencija za zagotavljanje kakovosti. Na Novi Zelandiji je na primer novozelandski organ za kvalifikacije določil opredelitev in pripravil smernice, univerze pa sledijo temu okviru, čeprav imajo pravico samoakreditacije. Zato so njihove smernice nacionalni okvir za vse akreditirane izvajalce izobraževanja (vključno z nekaterimi alternativnimi izvajalci). Podoben primer je v Maleziji, kjer je smernice pripravila malezijska agencija za kvalifikacije. V drugih primerih, kot so Avstralija, Kanada in Španija, je okvir pripravila vlada. Na Irskem in Nizozemskem univerze same razvijajo svoje okvire v okviru pilotnega dela, nato pa se morajo oblikovalci politik odločiti, kako naprej in kako formalizirati ugotovitve ali okvire, ki so jih razvili s sodelovanjem.
Menimo, da bi Sloveniji koristilo več razprav v manjših skupinah, ki bi jih sestavljale osebe, vključene v pilotni projekt pod vodstvom ministrstva, in drugi ključni deležniki, kot je NAKVIS. Skupaj bi se lahko pogovarjali in odločali o različnih prej omenjenih vidikih ter oblikovali priporočilo za ministrstvo. Prednost Slovenije je, da je dovolj majhna država, da lahko združi številne pomembne deležnike, kar omogoča zelo sodelovalen pristop, podoben tistemu, ki smo mu bili priča na Nizozemskem. S tem bi se lahko približali skupnemu razumevanju mikrodokazil.
Kateri so po vajinem mnenju ključni dejavniki uspeha pri uvajanju sistema mikrodokazil z vidika agencije in kakšna je naša vloga?
Upoštevati je treba dve glavni točki: manjša tveganja, povezana z mikrodokazili, in pomen ohranjanja prožnih in prilagodljivih mehanizmov zagotavljanja kakovosti. Učinkovito zagotavljanje kakovosti vključuje vzpostavitev pravega ravnovesja za zmanjšanje tveganj nekakovostnih programov in hkrati upoštevanje omejitev, ki jih imajo sami sistemi zagotavljanja kakovosti. Zagotavljanje kakovosti je lahko zelo drago in dolgotrajno tako za agencije kot za izvajalce izobraževanja, zato lahko traja nekaj časa, da se vzpostavi pravi postopek. Vendar je treba upoštevati, da je treba mikrodokazila razvijati hitro, da bi se lahko odzvali na nove potrebe.
Ko govorimo o manjših tveganjih v primerjavi s študijskimi programi, je treba poudariti, da je za pridobitev mikrodokazil potrebnega manj časa. Če izvajalci zaračunavajo šolnine ali šolnine krijejo javni organi, so lahko nižje. To pomeni, da ni nujno, da za mikrodokazila uporabljamo ista merila ali isti sistem kot za študijske programe. Da bi sistem zagotavljanja kakovosti ostal prožen in prilagodljiv, lahko agencije zavodom podelijo pooblastila za izvajanje programov in prevzemanje odgovornosti. V nekaterih primerih, kot v Estoniji, na Irskem in Novi Zelandiji, agencije za kakovost različno obravnavajo različne izvajalce. Včasih imajo univerze ali drugi izvajalci formalnega izobraževanja večjo avtonomijo, medtem ko morajo drugi izvajalci opraviti akreditacijo programa. V Estoniji uporabljajo tudi pristop presoje kakovosti za posamezno področje, pri čemer so presoje kakovosti in akreditacije, ki jih zagotavljajo, specifične za določeno študijsko področje, in ko ima visokošolski zavod pravico izvajati programe na določenem področju, lahko na tem področju ponuja tudi mikrodokazila.
V zvezi z naslednjimi koraki za Slovenijo priporočamo izvedbo pilotne evalvacije kakovosti mikrodokazil, podobno kot so to storili v Estoniji, na Irskem, v Španiji in Združenem kraljestvu. Pred določitvijo standardov so izvedli pilotne projekte za zagotavljanje kakovosti mikrodokazil. Morda boste želeli preveriti poročila o mikrodokazilih delovne skupine ENQA in projekta IMINQA, ki vključujejo tudi študije primerov. Pomembno je, da načrtovani institucionalni pristop preizkusite tudi pri zavodih, ki niso vključeni v pilotni projekt.
Kako lahko po vajinem mnenju zavodi v Sloveniji najbolje sodelujejo z industrijo, da bodo mikrodokazila ustrezala potrebam trga dela?
Na podlagi ugotovitev prejšnjih projektov v zadnjih desetih letih v Sloveniji že opažamo spremembe. Ministrstvo in vlada si prizadevata, da bi visokošolski programi bolj ustrezali širšemu okolju. V okviru pilotnega projekta za mikrodokazila smo se pogovarjali z vsemi štirimi sodelujočimi visokošolskimi zavodi, od katerih so nekateri zelo osredotočeni na odzivanje na potrebe industrije. Naslednji korak bi bil zagotoviti več spodbud ali pa samo ustvariti podlago za zavode, s pomočjo katere bi lahko izvajali programe, ki ustrezajo okolju. Razumemo, da bo zakonodaja vključevala vseživljenjsko učenje kot eno od poslanstev, kar bi pomagalo in spodbudilo tudi slovenske zavode, da bi ga imeli za eno od svojih ključnih poslanstev.
Ena od ovir je, da je zaposlovanje učiteljev iz industrije v skladu z veljavno zakonodajo težavno. Če univerze ponujajo zelo akademske programe, je diplomante težje takoj pripraviti na trg dela. Za akademsko osebje je precej zahtevno, če se usmeritev njihovih programov nenadoma spremeni. Zato je koristno, da kot predavatelja s krajšim delovnim časom povabimo nekoga iz industrije, da študentom predstavi, kakšne so zahteve na trgu dela. Morda boste želeli razmisliti o tem, da bi učitelji ali predavatelji iz industrije lahko sodelovali pri pobudi za mikrodokazila. Tako bo imela industrija več možnosti, da izve, kaj se dogaja v visokošolskem sektorju. V nekaterih državah je vključitev delodajalcev ali dokazilo o potrebah industrije obvezni del pilotnega projekta. V Avstraliji, na primer, prav tako izvajajo nacionalni pilotni projekt, pri čemer morajo sodelujoči zavodi ali zavodi, ki prejemajo finančna sredstva, predložiti dokaze o podpori industrije za svoj projekt. To je strožji pristop v primerjavi z določitvijo, da morajo biti mikrodokazila pomembna za trg dela, vendar se morajo zavodi sami odločiti, kaj bodo storili.
Opažamo, da so v sektorju poklicnega izobraževanja in usposabljanja bolj usmerjeni na trg dela. Na Nizozemskem, na primer, izvajalci poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter industrijski partnerji skupaj razvijajo predloge za krajše programe. Čeprav zaradi drugačne narave visokošolskih zavodov to zanje morda ne velja neposredno, je to lahko primer, ki bi ga veljalo upoštevati pri zagotavljanju večje ustreznosti programov za trg dela.
Sta naleteli na kakšne primere inovativnih pristopov k financiranju mikrodokazil?
V okviru ankete, ki jo je OECD izvedel v okviru sorodnega tekočega projekta, smo povprašali tudi o finančni podpori, ki je na voljo izvajalcem. Približno dve tretjini od 29 organov, ki so odgovorili, je navedlo, da imajo visokošolski zavodi neko obliko podpore javnega financiranja, da lahko ponujajo mikrodokazila ali podobne vrste kratkih programov.
Na Finskem se na primer zagotavljanje odprtega študija (moduli študijskih programov) šteje za del osnovnega javnega financiranja visokošolskih zavodov. Na ta način univerze spodbujajo k večji vključenosti v stalno učenje, čeprav ni nujno, da izvajajo nove programe z mikrodokazili.
Avstrija, Francija, Škotska in druge države prav tako razvijajo ali so že razvile individualne učne račune za podporo izpopolnjevanju, prekvalificiranju in vseživljenjskemu učenju. V Franciji številni posamezniki vsako leto prejmejo določen znesek denarja za usposabljanje. V Avstriji in na Škotskem pa se usmerjajo na posebne skupine prebivalstva, kot so osebe brez visokošolske izobrazbe ali z nižjimi dohodki, in jim zagotavljajo posebna sredstva za izpopolnjevanje in prekvalifikacijo.
Kaj pa tehnologija in spletne učne platforme? Kakšna je njihova vloga?
Bistveno je razlikovati med digitalnimi orodji, ki se na splošno uporabljajo za poučevanje in učenje, ter informacijskimi portali. Na splošno govorimo o digitalnih učnih orodjih, ki niso specifična za mikrodokazila, so pa zelo uporabna. Njihove prednosti so vključitev novih orodij v visokošolsko izobraževanje, kar omogoča sodelovanje večjega števila ljudi in večjo prilagodljivost programov. Zavedati pa se moramo, da digitalno poučevanje in učenje zahtevata posebno metodologijo zagotavljanja kakovosti. Ne gre zgolj za prenos poučevanja v živo na splet; zavedati se moramo prednosti in omejitev take oblike, kar zahteva spremembo metodologije. Ena od teh omejitev je, da je težje ohraniti zanimanje učečih se, zato je potrebna dodatna dolgoročna podpora.
Na področju informacijskih portalov je bil v zadnjih letih na tem področju dosežen velik razvoj. Ti portali bi morali posameznikom služiti kot dobra izhodiščna točka za raziskovanje različnih ponudb zavodov, razvijajo in vzdržujejo pa jih lahko različne organizacije. Vsem tem portalom je skupno to, da so mišljeni kot izhodišče. V nekaterih državah je to vladna pobuda, kot na primer v Avstraliji, v drugih pa je to skupna pobuda izvajalcev izobraževanja. Nekateri portali se osredotočajo posebej na eno vrsto izvajalcev. V Nemčiji je na primer Nemška rektorska konferenca razvila portal, na katerem so navedene vse ponudbe nadaljnjega izobraževanja javnih in državno priznanih visokošolskih zavodov po vsej državi, vključno z informacijami o različnih vrstah izobraževanja ali nekaterih možnih virih financiranja teh programov. Menimo, da je to pomembno tudi za Slovenijo, saj ima vaša država na različnih mestih veliko informacij o izobraževanju odraslih. Še vedno pa na nacionalni ravni ni zbira ponudbe visokošolskih zavodov in mikrodokazil. Takšna centralizirana platforma je ključnega pomena za ozaveščanje potencialnih učencev o teh programih.
Na koncu nas zanima, ali sta naleteli na kakšne pomisleke glede zagotavljanja dostopnosti mikrodokazil prikrajšanim in premalo zastopanim skupinam prebivalstva.
To je nedvomno pomemben cilj projekta. V dokumentu, objavljenem marca lani (Mikrodokazila za vseživljenjsko učenje in zaposljivost: Uporaba in možnosti), je poglavje, v katerem preučujemo dokaze o mikrodokazilih in njihovem potencialu za podporo prikrajšanim učencem. Ta tema je vse pogostejša v naknadnih razpravah v državah OECD. Tudi tu je pomemben nacionalni kontekst, saj se prikrajšani učenci od države do države zelo razlikujejo in je treba upoštevati posebne ovire, s katerimi se soočajo. Reševanje tega vprašanja ni preprosto, zato je težko reči, da ga je kdo v celoti rešil. To je razvidno iz podatkov po vsej Evropski uniji, kjer je manj verjetno, da bodo v vseživljenjskem učenju sodelovali tisti z nižjo stopnjo izobrazbe in nižjimi socialno-ekonomskimi kazalniki. Pogosto se zdi, da zanj ne vedo ali pa se ne zavedajo, da je potrebno. Eden od ključnih vidikov je komunikacija. Bistvenega pomena je imeti izhodišče: spletno stran ali portal. Pomembno je tudi zagotoviti, da se ljudje, ki na spletu običajno ne iščejo priložnosti za izpopolnjevanje in prekvalificiranje, lahko seznanijo s ponudbami in razpoložljivo podporo. Če za vseživljenjsko učenje ne bodo slišali, se vanj ne bodo vključili. Zato jim je treba te informacije predstaviti.
Pri šolninah je treba upoštevati tudi finančna sredstva. V Sloveniji imate dobro financiran javni visokošolski sistem in mnogi domnevajo, da je izobraževanje brezplačno, zato je plačevanje šolnin za mnoge manj privlačno. Tudi če jih plačujejo, se je treba zavedati, da lahko šolnine obremenijo dohodke določenih prikrajšanih skupin, vključno s posrednimi finančnimi stroški, kot so potni stroški ali stroški študijskega gradiva. Za spletne tečaje je še vedno potrebna ustrezna informacijska in komunikacijska oprema in infrastruktura. Vlogo imajo tudi nefinančni dejavniki: ljudje morajo imeti dovolj časa, ko so prosti drugih obveznosti, kot je skrb za otroke in starejše, in ga morajo imeti ob pravih urah, kar lahko zahteva izrecno podporo delodajalca. Podatki kažejo, da je podpora delodajalcev ključnega pomena za to, da ljudje najdejo čas in energijo za vseživljenjsko učenje. Pri tistih, ki nimajo posebne podpore delodajalca, je manjša verjetnost, da se bodo lotili vseživljenjskega učenja ali katero od oblik dokončali. Spodbujanje delodajalcev k večji podpori je mogoče s kulturnimi spremembami, katerih cilj je, da bi delodajalci razumeli, da zaposleni potrebujejo čas za to. Obstajajo tudi možnosti za davčne spodbude ali nadomestilo za odsotnost z dela, kot v Singapurju, kjer delodajalci dobijo povračilo za plačo zaposlenega, kadar je ta vključen v proces vseživljenjskega učenja.
Če se vrnemo k temi komuniciranja, navedimo nišni primer, ki morda ni najbolj relevanten za Slovenijo, a vseeno lahko dobro ponazori, kako pristopiti k specifični skupini: v Nemčiji se nevladna organizacija posveča zagotavljanju izobraževalnih programov posebej za begunce in razseljene osebe. Da bi dosegli te posebne skupine prebivalstva, so komunikacijo prilagodili kanalom, ki jih uporabljajo begunci in razseljene osebe, predvsem telefonskim aplikacijam in sodelovanju z organizacijami, ki jim te skupine zaupajo, da delijo informacije o njihovih programih.
Na koncu naj omeniva, da je prilagoditev sloga komunikacije za prikrajšane in premalo zastopane skupine prebivalstva bistvenega pomena.
[1] OECD (2023), »Public policies for effective micro-credential learning«, OECD Education Policy Perspectives, št. 85, OECD Publishing, Pariz, https://doi.org/10.1787/a41f148b-en.
OECD (2023), »Micro-credential policy implementation in Finland, the Slovak Republic, Slovenia and Spain«, OECD Education Policy Perspectives, št. 86, OECD Publishing, Pariz, https://doi.org/10.1787/c3daa488-en.